Analitično branje - 7. poglavje
Nastjina perspektiva, dogajalni čas: verjetno še vedno 27.04. mogoče celo naslednji dan, dogajalni prostor: fakulteta/atelje/predavalnica
Nastja se osredotoči na glino, ki ji je padla na tla in dobila neko fascinantno obliko solze, ter poskuša z njo študentom razložiti kakšen pomen ima površina, kako »…glina, ki se je dotaknete z voljo po oblikovanju, ne more biti mrtva.« -(str. 36) Z zaključkom »predavanja« je zadovoljna, meni, da je dosegla svoj namen: »Nekaj se mi je posrečilo, nekaj sem jim dopovedala, napotila sem jih v neznano smer.« -(str. 36/37)
Tudi Nastja se znajde v nekakšnem transu, kjer se zaveda vsega kar jo obdaja naenkrat: »…ne morem se osredotočiti na nič posamičnega; skozme se pretaka ateljejski ritem in se prepleta z ritmom padajoče svetlobe; čas zastane.« Ne vem – morda se ji to zgodi istočasno kot Matjažu v prejšnjem odlomku; mogoče sta pač tako zelo duhovno povezana.
Nastja ugotavlja, da se Matjaž uničuje in to dejstvo sovraži.
»Ko se zavem, gledam Jonasove roke…« se ponovi dvakrat na začetku dveh zaporednih odlomkih. Jonasovo delo jo osupne, v njem (delu) najde povezavo s svojo nosečnostjo oz. z otrokom v materi.
Zadnjih par vrstic, ki, domnevam, bi imele nek bistven pomen v odlomku, ne razumem.
Str. 35: raster - steklena plošča ali folija s črtasto, pikčasto pravilno mrežo za dobivanje tonskih odtenkov
Str. 37: šaman(ka) - kdor ima v zamaknjenju neposreden stik z duhovi, nadnaravnimi silami in vpliva nanje
Ni komentarjev:
Objavite komentar