Analitično branje - 6. poglavje

6. EVA, POJOČA ŽAGA

Matjaževa perspektiva: opiše kakšen vpliv imajo akacije in Bard Laureantus (tudi ta oseba, zgleda, je izmišljena) na mladoletnice. Bard je Matjažev kolega slikar, ki rad pije in hkrati riše – tu opisuje Matjaž svoje spomine, ko je Bard slikal/risal Barbaro, vendar je iz tega ratala samo skica (kroki = croquis) – imela pa je neverjetno moč na Matjažem.

Sledi malo Matjaževega humorja

– zastava - trobojnica, ki kritično motri nad strahopetnimi psi, da se še usrat ne upajo (ironija – od strahu se še usrati ne moreš, hehe)

– grdo slovensko zastavo še gasilskemu društvu v Zgornjem Kašlju ne bi privoščil; njegov kolega Bard tudi ne

Matjaž se spominja svoje mladosti ne tem ljubljanskem trgu in te svoje spomine primerja z zdajšnjimi občutki – to zna biti dokaj naporno, zato hitro postane žejen. Odpravi se v gostilno, ki mu v vseh pogledih ni všeč (no, razen bok-arska natakarica :)

Pojavi se šepavi Zvone, karikaturist, dalmatinski genij. Nazdravita in Matjaž odide. Spet se počuti bedno in spet se spomni Nastje ter njune (mukotrpne) ljubezni (str. 33: »Če me že mora podreti avto, čemu me ne podre tvoja ljubezen?«)

V naslednjem trenutku se Matjaž znajde v nekakšnem transu, metafazi, počuti se povezanega z vsem kar ga obdaja, pa vendar kot da je izklopljen iz sveta. Iz budnega sanjanja ga zbudi prototip neprilagodljivca, dolgolasi, očalasti, vražje dobri violinist Edi.

Ne razumem – kdo je Eva – in zakaj ga na njo asociira pojoča žaga?! (če nastopi v knjigi, se ne spomnim)

Trubadur na samotni poti – Mitjeva knjiga

Marko Pogačar – v telefonskem imeniku obstajajo trije Markoti, na slovenskem Googlu samo eden, na svetovnem Googlu pa je eden drug, dokaj slaven, hrvat, rojen v Splitu, sorazmerno mlad, poetik (glej sliko), urednik časopisa Ka/Os, njegova dela so celo nagrajena. Domnevam da ima svojo kolumno v Slobodni Dalmaciji, ali pa vsaj en članek.

Kontemplacija - poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni