Analitično branje - 6. poglavje

6. EVA, POJOČA ŽAGA

Matjaževa perspektiva: opiše kakšen vpliv imajo akacije in Bard Laureantus (tudi ta oseba, zgleda, je izmišljena) na mladoletnice. Bard je Matjažev kolega slikar, ki rad pije in hkrati riše – tu opisuje Matjaž svoje spomine, ko je Bard slikal/risal Barbaro, vendar je iz tega ratala samo skica (kroki = croquis) – imela pa je neverjetno moč na Matjažem.

Sledi malo Matjaževega humorja

– zastava - trobojnica, ki kritično motri nad strahopetnimi psi, da se še usrat ne upajo (ironija – od strahu se še usrati ne moreš, hehe)

– grdo slovensko zastavo še gasilskemu društvu v Zgornjem Kašlju ne bi privoščil; njegov kolega Bard tudi ne

Matjaž se spominja svoje mladosti ne tem ljubljanskem trgu in te svoje spomine primerja z zdajšnjimi občutki – to zna biti dokaj naporno, zato hitro postane žejen. Odpravi se v gostilno, ki mu v vseh pogledih ni všeč (no, razen bok-arska natakarica :)

Pojavi se šepavi Zvone, karikaturist, dalmatinski genij. Nazdravita in Matjaž odide. Spet se počuti bedno in spet se spomni Nastje ter njune (mukotrpne) ljubezni (str. 33: »Če me že mora podreti avto, čemu me ne podre tvoja ljubezen?«)

V naslednjem trenutku se Matjaž znajde v nekakšnem transu, metafazi, počuti se povezanega z vsem kar ga obdaja, pa vendar kot da je izklopljen iz sveta. Iz budnega sanjanja ga zbudi prototip neprilagodljivca, dolgolasi, očalasti, vražje dobri violinist Edi.

Ne razumem – kdo je Eva – in zakaj ga na njo asociira pojoča žaga?! (če nastopi v knjigi, se ne spomnim)

Trubadur na samotni poti – Mitjeva knjiga

Marko Pogačar – v telefonskem imeniku obstajajo trije Markoti, na slovenskem Googlu samo eden, na svetovnem Googlu pa je eden drug, dokaj slaven, hrvat, rojen v Splitu, sorazmerno mlad, poetik (glej sliko), urednik časopisa Ka/Os, njegova dela so celo nagrajena. Domnevam da ima svojo kolumno v Slobodni Dalmaciji, ali pa vsaj en članek.

Kontemplacija - poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni

Analitično branje - 5. poglavje

5. DRSENJE, ORNAMENTALIKA KRVI

Nastjina perspektiva – znova opazuje arhitekturo stavbe v kateri je študirala in zdaj poučuje. Sprašuje se o smislu življenja?

Terpentin - z destilacijo smole nekaterih iglavcev pridobljena hlapljiva tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo lakov, barv

Nastjo tukaj spremljajo čudni občutki, obenem jo je strah in je vesela, da je tukaj.

Prvič v romanu se pojavi Jonas in takoj opazimo, da ima nek poseben vpliv na Nastjo. Iz njunega prvega dialoga, po mojem mnenju Nastja gleda nanj, in na njegovo željo po fukanju, takole: »Pofukal me boš, če boš priden in se zato bolj potrudil!« Seveda, se lahko motim.

»…prikriti krvavosti, krvavičnosti, ukrvavičenosti kiparsta, …« - str. 26 - igra besed

Fikus - divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi

»…dekolte je renoirovski.« - str. 27 – Renoir – francoski slikar – impresionist (glej sliko)

Bogdan Sterle - oseba ne obstaja (vsaj na Googlu ali pa v telefonskem imeniku ga ni - preverjeno)

Iz pogovora med Nastjo in dekanovo tajnico ne ugotovim, katera je bolj neumna. Vse bolj imam namreč občutek, da Nastja niti ni glih inteligentna. Če ji Jonas reče, da bi jo rad pofukal, sklepamo, da se je že med njima nekaj razvijalo, ona pa si šele sedaj reče, »zdi se mi, da sem mu všeč.« Mogoče pa je vseeno mislila na to, da jo ima Jonas resnično rad in da se mu to ne zdi samo one-night-stand razmerje.

UPDATE - sošolčevi zapiski

Nastja – 17. 04.(?) Akademija za umetnost (?)

Nastja opisuje arhitekturo stavbe v katero vstopa, ko enkrat vstopi se ji zdi kot grobnica, vendar se to kmalu spremeni, ko pomisli na študente in študentke. Na vrhu stopnišča sreča svojega učenca Jonasa, ki je postaven. Ta jo neposredno osvaja. Ona pa ne užaljeno morda celo polaskano odide v pisarno dekana, kjer se spomni na Matjaža.

>…je izumil slikarstvo drsenja

Durrel: Aleksandrijski kvartet – delo (tetralogija), ki opisuje en dogodek iz perspektiv štirih oseb (podobno kot Pimlico)

Analitično branje - 4. poglavje

4. MED ZAZNAVO IN IZRAZOM STOJI SMRT

Dogajalni čas: 27.04.

Matjaž ima za sabo šest plošč, zadnja se imenuje Dotik večnosti, na kateri je pesem Popotniki.

1. odgovor: njegove pesmi nastajajo dolgo, spotoma, zato niso vse »nove«; torzo - nedokončano delo, stvar sploh
2. odgovor: pesmi nastajajo po občutku, določeni situaciji in občutju. Našteva grške otoke, na katerih je (z Nastjo) bil in ugiba na katerem je napisal določene pesmi. Opiše situacijo, kako so Popotniki nastali, in zakaj jih ni mogel nadaljevati doma.
3. odgovor: bistvo odlomka se nedvomno skriva v tem odgovoru in od tod tudi naslov odlomka (str. 22: »…doumeli so, da med senzacijo in ekspresijo stoji smrt, večnost.«
4. Ljubosumje?
5. Ne vem, če je to samo šala na ženski račun, ali je to njegov vpogled na ljubezen sploh.
6. To mora bit misel/stavek odlomka (str. 22: »Prava ljubezen je po pravilu demonična in nadse prikliče inkvizitorje in rablje.«) – Ko ljubiš trpiš?!
7. Po mojem mnenju se tu pisatelj – Dekleva »norčuje« iz sebe – zaznal sem samoironijo in sicer v zadnjem stavku sedmega odgovora (Str. 23: »Nekako tako sem se počutil, razstreljenega, kot da bi iz fantastične simfonije treščil v realističen roman, poln stranskih zgodb in slepih rokavov.«)
8. Njegove pesmi niso namenjene široki publiki.
9. Pesem Počasnosti so podobne Kunderovim romanom; njegove pesmi so »posebne« in zato namenjene samo ožji, izbrani publiki.
10. (Vsi) ostali so zanj samo igralci.
11. Iz tega odgovora sklepam, da je dogajalni čas (leto) konec prejšnjega (20.) stoletja. Govori, kaj njegove pesmi niso (str. 24: »Samozavestni človek je večno nasprotovanje, zoprvanje svetu.«). Zopet omenja Boga, in kako čaka pred vrati (odrešenjem?) in to se mu ne zdi romantično. Še vedno ne vem, ali mu je Bog všeč ali ne; morda mu je to samo podlaga za izražanje svojih pogledov na svet.
12. Po lastni interpretaciji.

Impresionizem - umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si prizadeva izraziti (čutni) vtis zunanjega sveta

Pointilizem - likovno izražanje z nanašanjem čiste barve na platno v obliki drobnih pik

Fauvizem - umetnostna smer v slikarstvu v začetku 20. stoletja, značilna po čistih, močnih barvnih tonih

Hegeljanec – pristaš hegeljanstva - Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer

UPDATE - sošolčevi zapiski

Intervju – 27. 04. Posneto na kaseti

Mitja intervjuja Matjaža, ki s ''preprostih'' vprašanj o njegovih pesmih preskakuje na ''absurdnost'' ljubezni. Poezija in glasba sta neponovljivi, nepovrnljivi, torej smrtni. Enako velja za ljubezen. Romantiko predstavi v slabi luči.

»ljubezen je sladko drsenje v izgubo«

Wim Wenderson (Nebo nad Berlinom) – film o dveh angelih; en izmed njiju se odreče nesmrtnosti, saj hoče doživljati (okus, barve…)

UPDATES

Vsem dosedanjim postom analitičnega branja odlomkov sem dodal UPDATE - sošolčeve (analitične) zapiske in če bo kaj sreče, jih bom še dodajal od drugih sošolcev - ali pa tudi od vas, če bi se kateri opogumil (čeprav v tem ne vidim kje nastopi pogum) in poslal kakšne svoje misli, zapiske, citate, ki se mu zdijo pomembni ali si jih interpretira na svoj lasten način.

Torej, VES ČAS glejte vse te že objavljene poste za nadaljnje updejte, ki bodo (upajmo) še sledili!

p.s.: Danes in jutri pričakujte vsa poglavja analitično prebrana, ker mamo v ponedeljek rok (kdor ni pripravljen - odmah NMS)

Analitično branje - 3. poglavje

3. VELIKE MODRE OČI IN OBALE BREZ OBZORJA

Še vedno 26. 04., sreča Ladota z njegovo »frkljico« in gre z njima na pijačo.

Ko Matjaž pesmi dobro odigra, takrat sam vidi pesmi prostorsko, vidi vse besede in zvoke naenkrat, … kot bi gledal iz telesa pesmi, izvenosebno. Ampak se takoj vpraša kdaj mu pa tak sploh gre – tako nepotresno nepretresno nepreresno nepretesno (igra besed). Kot, da ve da takšnega »idealnega« igranja ne bo nikoli dosegel. Poskuša se celo na hitro potolažiti, da je vseeno, dokler so vsi naokrog njega zadovoljni, ampak se spet hitro nazaj zresni in se vrne k slabemu občutku.

Omeni svoje punce – Mojco, Barbaro in (sedanjo) Nastjo in kako jih je lahko vse včasih lepo pojahal.

Medtem ko se naceja z Ladom in njegovo lepotičko, ki ga mimogrede (po Matjaževem) osvaja, ga preganja občutek, da je opazovan od Nastje (mogoče ga zato boli zob?!), zato se ves čas obrača in jo išče s pogledom.

Zatem sledi kratek vpogled v sebe in na svoje življenje. Njegovo nezadovoljstvo v življenju najboljše opiše zadnji stavek v tem odlomku: »Pobruhaj me, o Bog!« Ne vem, ali hoče s tem povedati, da ne nadzoruje sam svojega življenja; da verjame v višje sile oz. da je veren; želi, da ga višje sile odrešijo tega zemeljskega trpljenja?!

Gostilna je »oštarija, ki nikoli ne bo vredna pol klinca, še vedno v družbeni lasti«, natakar, na drugi strani, pa se mu dopade: »natakar z novo rundo – visoko moralno potezo« - bolj kot mu nese pijačo, rajši ga ma.

Ladova punca – imena oz. vzdevki si sledijo v tem vrstnem redu: luštna frkljica, lepotička, ta mala, malečka, mladoletnica, flenča (tu pokaže prsi), »s svojim iškarjotovskim nasmehom« - primerja jo z Iškarjotom (Juda Iškarjot – izdajalec), mala, frčefela, frfrica, deklič

Matjaževa pesem – Na obali brez obzorja

Sledi par pogledov v dekolte in nekaj spogledovalnih fraz med punco in Matjažem, dokler Lado in punca ne odideta.

V tem odlomku je omenjenih več biblijskih oseb: Jeremija (str. 16: »kaj za vraga mučim sam sebe s temi jeremijadastimi pomijami?«), Bog (str. 17); Juda Iškarjot (str. 17: »…mi jo ponudi skupaj s svojim iškarjotovskim nasmehom…«)

Str. 18: »…velika siva vešča naredi nad mojo glavo trojni salto in tresne na mizo, trepetaje.« - spomni na Nastjino muho iz prejšnjega poglavja, ki je delala dvojne/trojne aksle nad njeno mizo.

Str. 18: John Osborne, Žid, islamski skrajnež, podpredsednik Dume, klamfe (klamfati -vsebinsko prazno, nespametno govoriti)

Preko ulice vidi Mitjo, s katerim je zmenjen za intervju naslednji dan; čeprav intervjuje ne mara, mu to z njim paše, ker je bil nekoč muzikant in ker to dela iz prepričanja.

Str. 19: »Na tvoji dlani plete gnezdo roj semen in brez bojazni zre v pršeči čas pramen…« dvostišje, katerega bi rad uporabil v svoji novi pesmi, vendar dvomi, da si bi ga lahko zapomnil.

UPDATE: sošolčevi zapiski

Po nastopu se odpravi v neko gostilno kjer sreča prijatelja (?) Lada z njegovim dekletom. Poskuša se prepričati, da njegov nastop ni bil slab ampak prav dober. Postane nostalgičen, spominja se nekdanjih afer in ''velikih modrih oči''.

Spreleti ga občutek, da ga Nastja utesnjuje, predvsem s tem, da čuti njen pogled, morda tudi s ''smrčkoma''

Na pločniku vidi Mitjo in se spomni na dogovorjeni intervju.

…karkoli bo že nad naju prišlo, v ustih bo pelo tvoje modro telo… iz Na obali brez obzorja

…Na tvoji dlani plete gnezdo roj semen in brez bojazni zre v pršeči čas premen…

Analitčno branje - 2. poglavje

Nastja – v svojem ateljeju – verjetno še vedno 26.4. – gnete glino in ustvarja kip, misli se ji vedno znova vračajo Matjažu, o njegovih čutnih rokah, ki so jo znale tako spretno zadovoljiti. Potem se zamisli, kakšna zguba je Matjaž, in ob tej misli tudi , bolj ali manj, ostane.

Vso poglavje rada opazuje, ocenjuje in opisuje arhitekturo okoli nje (soba, v kateri je; stavba v kateri je soba; itd.).

Ne zna računat – meni da je dvajset kvadratnih metrov enako dvajsetim kubičnih metrov.

»Milijon pomnoženo s tristo petinšestdeset krat sto let, to je, to je … petintrideset milijard šeststo milijonov sanjarij.« (str. 11) - narobe – 1.000.000 x 365 x 100 = 365.000.000.00

Misli se ji vrnejo k otroku. Ob tej misli ji postane slabo. Tu tudi nastopi ena in edina izgovorjena beseda v poglavju (»dušeče«).

Muha, ki še vedno ni padla na mizo, je pokazatelj, kako hitro ji misli tečejo.

V zadnjem odlomku pokaže, kako zelo pozna Matjaža, vendar ji to ne da potuje, temveč ga zaradi tega ima še manj rada.

Ležeči tisk ne vem kaj pomeni, sem pa ugotovil, da nekako ležeče besede spadajo skupaj samo po odlomkih (npr. »samo« se ponovi 3x v zadnji povedi v predzadnjem odstavku).

»Nad mizo je zrak.« (vse na str. 10) - v tej obliki se ponovi 3x, v podobni obliki se ponovi še 3x zraven.

Idolatrija (str. 9) - čaščenje, oboževanje idolov

Arnold Böcklin (16 October 1827 – 16 January 1901) was a symbolist Swiss painter.

P.S.: Slik odlomka ni, ker ni pomembnejših zapiskov oz. vse lahko najdete tukaj, če pa želite (oz. si knjige niste kupili in bi radi prebrali nadaljevanje knjige) mi sporočite preko komentarja ali maila pa bo tudi to zrihtano.


UPDATE: sošolčevi zapiski

Nastja v svoji sobi gnete glino in oblikuje kip (ne plastiko). Razmišlja o Matjažu in njegovih rokah. Spomni se na otroka in kako je otrok tudi del Matjaža. Ob tej ideji ji postane tesno, dušeče.

Aretha Franklin (poimenovana kot Aretha, Franklinova, velika črnina, velika črnuhinja) – Nastja hoče da se nekaj njene vzkipljivosti (poguma?) prenese tudi nanjo. (''feministična'' pesem Respect)

Intermezzo

Ok, na kratko, kako bo potekalo objavljanje postov v bližnji prihodnosti: hitro. Datum, do katerega moramo strniti zapiske vseh analitično prebranih odlomkov se bliža, zato bom probal vse dokaj hitro (in temeljito) objavljat. Pri tem mi seveda lahko pomagate - vidim, da obiskujete stran, vidim pa tudi, da vas je strah pošiljati prispevkov - verjetno iz neutemeljenega strahu. No, nikar; itak je vse anonimno, plus tega bi vsa "sramota" padla name, ker, če še niste opazili, je moje ime edino objavljeno na tej strani.

Torej, le pogumno in hitro do analitično prebranih odlomkov.

Mimogrede, v bližnji prihodnosti bo blog stilsko prenovljen in tako še privlačnejši za vaše vido receptorje.

Pa še blog s podobno vsebino bo objavljen kmalu, tokrat z naslovom Neznosna lahkost bivanja, ki ga bo vodil moj sošolec. You'll be up to date...

Do takrat... srečno!