Analitično branje - 3. poglavje

3. VELIKE MODRE OČI IN OBALE BREZ OBZORJA

Še vedno 26. 04., sreča Ladota z njegovo »frkljico« in gre z njima na pijačo.

Ko Matjaž pesmi dobro odigra, takrat sam vidi pesmi prostorsko, vidi vse besede in zvoke naenkrat, … kot bi gledal iz telesa pesmi, izvenosebno. Ampak se takoj vpraša kdaj mu pa tak sploh gre – tako nepotresno nepretresno nepreresno nepretesno (igra besed). Kot, da ve da takšnega »idealnega« igranja ne bo nikoli dosegel. Poskuša se celo na hitro potolažiti, da je vseeno, dokler so vsi naokrog njega zadovoljni, ampak se spet hitro nazaj zresni in se vrne k slabemu občutku.

Omeni svoje punce – Mojco, Barbaro in (sedanjo) Nastjo in kako jih je lahko vse včasih lepo pojahal.

Medtem ko se naceja z Ladom in njegovo lepotičko, ki ga mimogrede (po Matjaževem) osvaja, ga preganja občutek, da je opazovan od Nastje (mogoče ga zato boli zob?!), zato se ves čas obrača in jo išče s pogledom.

Zatem sledi kratek vpogled v sebe in na svoje življenje. Njegovo nezadovoljstvo v življenju najboljše opiše zadnji stavek v tem odlomku: »Pobruhaj me, o Bog!« Ne vem, ali hoče s tem povedati, da ne nadzoruje sam svojega življenja; da verjame v višje sile oz. da je veren; želi, da ga višje sile odrešijo tega zemeljskega trpljenja?!

Gostilna je »oštarija, ki nikoli ne bo vredna pol klinca, še vedno v družbeni lasti«, natakar, na drugi strani, pa se mu dopade: »natakar z novo rundo – visoko moralno potezo« - bolj kot mu nese pijačo, rajši ga ma.

Ladova punca – imena oz. vzdevki si sledijo v tem vrstnem redu: luštna frkljica, lepotička, ta mala, malečka, mladoletnica, flenča (tu pokaže prsi), »s svojim iškarjotovskim nasmehom« - primerja jo z Iškarjotom (Juda Iškarjot – izdajalec), mala, frčefela, frfrica, deklič

Matjaževa pesem – Na obali brez obzorja

Sledi par pogledov v dekolte in nekaj spogledovalnih fraz med punco in Matjažem, dokler Lado in punca ne odideta.

V tem odlomku je omenjenih več biblijskih oseb: Jeremija (str. 16: »kaj za vraga mučim sam sebe s temi jeremijadastimi pomijami?«), Bog (str. 17); Juda Iškarjot (str. 17: »…mi jo ponudi skupaj s svojim iškarjotovskim nasmehom…«)

Str. 18: »…velika siva vešča naredi nad mojo glavo trojni salto in tresne na mizo, trepetaje.« - spomni na Nastjino muho iz prejšnjega poglavja, ki je delala dvojne/trojne aksle nad njeno mizo.

Str. 18: John Osborne, Žid, islamski skrajnež, podpredsednik Dume, klamfe (klamfati -vsebinsko prazno, nespametno govoriti)

Preko ulice vidi Mitjo, s katerim je zmenjen za intervju naslednji dan; čeprav intervjuje ne mara, mu to z njim paše, ker je bil nekoč muzikant in ker to dela iz prepričanja.

Str. 19: »Na tvoji dlani plete gnezdo roj semen in brez bojazni zre v pršeči čas pramen…« dvostišje, katerega bi rad uporabil v svoji novi pesmi, vendar dvomi, da si bi ga lahko zapomnil.

UPDATE: sošolčevi zapiski

Po nastopu se odpravi v neko gostilno kjer sreča prijatelja (?) Lada z njegovim dekletom. Poskuša se prepričati, da njegov nastop ni bil slab ampak prav dober. Postane nostalgičen, spominja se nekdanjih afer in ''velikih modrih oči''.

Spreleti ga občutek, da ga Nastja utesnjuje, predvsem s tem, da čuti njen pogled, morda tudi s ''smrčkoma''

Na pločniku vidi Mitjo in se spomni na dogovorjeni intervju.

…karkoli bo že nad naju prišlo, v ustih bo pelo tvoje modro telo… iz Na obali brez obzorja

…Na tvoji dlani plete gnezdo roj semen in brez bojazni zre v pršeči čas premen…