Ljubezen - kaj to sploh je?

NAVODILA:

• ljubezen načeloma poznamo vsi: lepo je ko se rojeva in trpimo ko umira
• predstavite glavni osebi Deklevovega romana Pimlico in kronologijo njune ljubezni
• razčlenite vzroke in posledice propada njune zveze
• kdaj točno se Nastja odloči, da bo zvezo končala in kakšno vlogo ima pri tem Matjažev oče Andrej
• opredelite se do Nastjinega ravnanja
• kakšna bi bila po vašem mnenju njuna zveza v prihodnosti, če bi se nadaljevala
  

Ljubezen načeloma poznamo vsi, vendar si nismo enotni, kaj ta beseda pomeni. Nekaterim najvišje in najlepše čustvo, drugim silo, zaradi katere obstaja svet, tretjim predstavlja zgolj telesno privlačnost in spolni odnos, četrtim zgolj kemijsko delovanje narave, nekateri pa pravijo celo, da je Bog ljubezen. Trenutki, ko se ljubezen poraja, so res lepi. Neprestano misliš na osebo, ki ti je všeč in si zamišljaš prihodnost z njo. Toda skok od zaljubljenosti do ljubezni je boleč, saj je treba temeljito pogledati vase, poiskati svoje pomanjkljivosti in sprejeti partnerjeve. Seveda pa ni dovolj, če se samo eden trudi. Beseda relativno pomeni odnosno in relacija med dvema osebama je odnos. Ko pa ni več nikakršne relacije, ko je odtujenost, pa o odnosu ne moremo več govoriti. Prav to se je zgodilo z Matjažem in Nastjo, ki sta glavni osebi Deklevovega romana Pimlico.

Nastja je predavateljica na akademiji in ima svoj poklic resnično rada ter v svojem delu uživa. Študirala je v Rimu in v Parizu, potuje in se navdušuje. Njen dolgoletni partner je Matjaž Godec, kantavtor, ki meni, da je že v letih in poskuša s pogovori z otroki zadržati svojo bežečo mladost. Oba hrepenita po ljubezni, a nobeno od njunih ljubljenj ni privedlo do spočetja, kar pa Nastjo navdaja z žalostjo, saj si zelo želi otrok. Ta intuitivna in hipersenzibilna umetnica sovraži Matjažev alkoholizem, ki ga ubija, v nasprotju z njim zna dobro izkoristiti čas. Zaradi njunega umirajočega odnosa jo navdajajta panika in samota. Ta vitka, a kljub temu krepka ženska iskrečih oči nedoločljive barve, s čutnimi in intelektualnimi potezami obraza Matjažu ne bo odpustila, da jo je zapustil. Matjaž se tega zaveda. Ve, da jo bo odrinil od sebe zaradi svoje "luftarske" neodgovornosti in "kretenskih" popivanj, s katerimi se uničuje, ampak nikoli ne uničuje svojega glasbila ali glasbe. Tudi on ima napade panike in se čuti zapuščenega, večkrat se spomni svojih bivših deklet, Barbare in Mojce, kakor se tudi Nastja spominja bivšega fanta Jana. Nastja je redno zaposlena na akademiji in prejema plačo, Matjaž pa ni bil zaposlen nikoli in živi od honorarjev. Skladno z njegovim prekomernim pitjem in kajenjem grejo trma, kujavost, cepetavost in otročje obnašanje. Še vedno živi v šestdesetih letih, v dobi hipijev in se približno tako tudi oblači, seveda manj vpadljivo, a zagotovo ne elegantno. Brije se neredno, vse to pa daje vtis človeka, v katerem je nekaj dekadentnega, njegov stil in moč in za življenje sta v intuitivnem odstopanju od pravil.

Obema pa je skupno, da cenita umetnost, ne gledata je skozi prizmo zaslužka ni denarja, koliko sta stara, ni mogoče povsem natančno določiti, prav tako ne izvemo, kje in kdaj sta se spoznala. Vsekakor je za oba pomembno to, kar se je dogajalo na grških otokih, ko sta ko sta bila mlada in se je njuna ljubezen kazala v najveličastnejši in najlepši, najbolj doživeti podobi. Za Nastjo je pomemben tudi spomin iz Londona, ko sta z Matjažem izstopila na postaji Pimlico in je občutila, da mu pripada. Nato pa sta se vedno bolj odtujevala, dokler se nista dokončno razšla.

Za razpad zveze je odločilnih več dejavnikov. Seveda je najbolj očitna Matjaževa odvisnost od alkohola, vendar ni samo to. Kot osebnostima jima je skupna le ljubezen do umetnosti in ustvarjanja, v vsem drugem pa se njuni poti križata. Ona je vitalistična, polna idej, navdiha in volje do dela, svojim študentom želi dati kar največ. Je ženska "akcije", ustvarjalka in živi za sedanjost. Seveda se spominja dogodkov iz preteklosti, vendar ve, da ni mogoče "dvakrat stopiti v isti reko".

Matjaž pa ustvarja tudi zato, ker mu začne primanjkovati denarja. Večino časa preživi po barih, kjer klepeta s svojimi pivskimi bratci ali pa se zaradi negotovega odnosa z Nastjo spogleduje z mladimi ženskami. Ve, da bi Nastja ostala z njim, če bi se spremenil, če bi opustil svoje slabe navade in razvade, vendar se mu to zdi pretežko. Nastja še nekaj časa brezvoljno vztraja ob njem, a hkrati v njeno zorno polje vstopata Mitja in nadarjeni študent Jonas. Poleg tega se Matjaž nostalgično zateka v preteklost in to mu ne dovoljuje, da bi živel za sedanjost in mislil za prihodnost.

Ko je Nastja našla Matjaža zopet pijanega in neurejenega (po snemanju) ob treznem in urejenem Mitji, se je nenadoma odločila, da se s tečnim Matjažem ne bo več ukvarjala. Seveda je k temu pripomogel tudi njegov odziv "Ej, mama, nobenega vzroka nimaš, da vpiješ, nisem noseč," na njen očitek da se zopet naliva.

Nastja se je po odločitvi, da zapusti Matjaža, počutila precej izgubljeno in žalostno, zato je šla k Andreju, Matjaževemu očetu, ker se je želela pogovoriti. Potožila mu je, kako ji je in rekla, da ljubezen ni spopad, ki se konča s porazom, Andrej pa se s tem ni strinjal in ji tako povedal, da je treba bitko končati. Nastja je tedaj zaznala, da je čas zvezo končati in se je počutila svobodni, vendar pa je dušo zajelo občuje minevanja in odsotnosti.

Posledice njunega razhoda pa so, da je Nastja spala z Mitjo in sta z Jonasom postala par, Matjažu pa so ostale pesmi, pijača in svoboda.

Mislim, da je Nastja s tem, ko je pustila Matjaža, storila prav, prav tako me ne moti, da je šla z Jonasom, všeč pa mi ni njena "avantura" z Mitjem, saj se mi zdi, da se tukaj posti nadvladati Mitjevim vabilom in namigovanjem.

Menim, da bi bila njuna zveza v prihodnosti obsojena na vegetiranje in neuspeh, saj se Matjaž ni bil pripravljen spremeniti, Nastja pa ne več prilagajati in vztrajati. Mislim, da v zvezi, ki ne osrečuje in se partnerja ne trudita, da bi bila uspešna in srečna, nima smisla vztrajati, sicer pa takšna zveza slej ko prej razpade. Za Matjaža in Nastjo je bilo lažje, saj nista imela otrok in tako ne skupne odgovornosti. Verjamem, da smo ljudje srečni le, če svoje napake odkrivamo in jih skušamo popraviti ter znamo odpuščati, saj smo vsi le nepopolna človeška bitja.